Na današnji tiskovni konferenci sta poslanca Luka Juri in Tadej Slapnik, skupaj s predstavnikom društva Planet Zemlja Vilijem Grdadolnikom predstavila zahtevo za sklic seje Odbora za okolje in prostor, na kateri bi sprejeli spremembo načina obdavčitve embalaž, ki je trenutno neučinkovita in nelogična.

Kot je povedal Grdadolnik, je trenuten način obdavčitve embalaže neučinkovit, saj ne spodbuja ne reciklaže, ne zmanjševanja same proizvodnje embalaže. Kar bi morali doseči je, da se predvsem zmanjša proizvodnjo embalaže na začetku in da se pri ponujanju proizvodov poskuša to storiti na čimbolj okolju sprejemljiv način, torej se s čim več, ampak čim manj nepotrebnega materiala, kot so plastični ali papirnati ovitki, stiropori ali pa brezplačne nakupovalne vrečke, ki se ga po prvi uporabi odvrže.

Luka Juri je pokazal trenutno stanje obdavčitve embalaže na podlagi vrednosti, ki jih določa Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi nastajanja odpadne embalaže. Trenutna obdavčitev je občutna le za embalažo narejeno iz PVC, medtem ko pa je za ostalo simbolična, država pa od tega ostalega dobi borih 400 tisoč evrov. Kot primer je navedel brezplačne nakupovalne vrečke: te so glede na njihovo povprečno težo obdavčene z 0,00000459€ na vrečko, torej praktično nič. Drugače rečeno, da se pobere 1€ davka na embalažo z naslova nakupovalnih vrečk, jih je potrebno skupaj zbrati kar 217.865. Davek na takšno embalažo bi bilo zaradi tega smiselno dvigniti tako, da se proizvajalcem ne bi škodilo, hkrati pa bi se jih spodbudilo k bolj racionalnemu in okolju prijaznemu ravnanju z embalažo, torej z nečem, česar potem, ko prinesemo kupljen izdelek domov, sploh ne potrebujemo več in odvržemo.

Tadej Slapnik je k temu razmišljanju dodal, da je sprememba uredbe eden od pomembnih korakov, da se v Sloveniji končno uredi ne le vprašanje ločenega zbiranja odpadkov in reciklaže, ampak prav tako pomembni izziv čim manjše proizvodnje teh odpadkov. Zahtevo za sklic seje Odbora za okolje in prostor je utemeljil tudi z drugimi predlaganimi ukrepi, s katerimi bi to dosegli in izrazil pričakovanje, da bodo predlogi naleteli na odobravanje le ne vlade in koalicije, ampak tudi opozocije, češ da je okolje čezstrankarski problem.

Na koncu so vsi trije sogovorniki poudarili pomen, da se pri vprašanju embalaže in odpadkov politika čim bolj zedini, saj izziv reševanja odpadkov ne bi smel biti polje iskanja kratkoročnih političnih koristi, ampak dolgoročne skupne rešitve.

Slovenija se že dlje časa pogaja s sosednjo Italijo glede (ne)postavitve dveh terminalom za utekočinjeni zemeljski plin v naši neposredni bližini, v Žavljah pri Trstu in na morju med Trstom in Gradežem.

Nedavni sestanek okoljskih ministrov dveh držav v Trstu je žal potrdil, da pogajanja doslej niso dala resnih sadov in da Italija še vedno resno računa na postavitev vsaj enega od dveh terminalov, tistega v Žavljah. Menim, da bi bil na tem srečanju odziv ministra za okolje in prostor dr. Roka Žarnića lahko odločnejši, predvsem glede na politično zavezo vlade, ki ji je pred časom naložil državni zbor ob sprejetju Resolucije o Strategiji za Jadran. V Resoluciji namreč piše: „Državni zbor iz okoljskih, varnostnih, prometnih in družbenih razlogov nasprotuje namestitvi terminalov za utekočinjeni zemeljski plin ob slovenskih teritorialnih vodah in v širšem Tržaškem zalivu, enako spoštovanje omenjenih kriterijev pa pričakuje tudi od ostalih držav jadranskega bazena, zato vladi nalaga, da pri oblikovanju Strategije iz četrtega poglavja takšno stališče jasno zagovarja. Republika Slovenija mora v skladu z veljavnimi mednarodnimi konvencijami ter dokumenti Evropske unije jasno in nedvoumno predstaviti in zastopati interese zaščite okolja in varnosti na območju Severnega Jadrana in to vključiti v proces oblikovanja Strategije iz četrtega poglavja.”, zato Vladi predlagam, da nadaljuje s pripravo tožbe na Sodišču Evropskih skupnosti, s katero naj se poskusi ustaviti postavitev plinskega terminala na okoljsko tako občutljivem območju. Obenem naj tudi preuči možnosti, da se kot stranka vključi v uresničevanje prostorskega načrta za pristanišče v Trstu (piano regolatore) in tako pridobi možnost, da vpliva na način, kako bo ta načrt postal realnost.

Hkrati menim, da bi morala Slovenija poiskati alternative, s katerimi bi sosednjo državo, preko nadaljnjih pogajanj, prepričala v drugačne energetske rešitve, s katerimi bi nadomestili potrebo, ki jo izraža v nameri izgradnje plinskih terminalov. Zato Vladi predlagam naj preuči možnosti, da se Italijo povabi k sodelovanju pri izgradnji Nuklearne elektrarne Krško 2, seveda pod pogojem, da plinskih terminalov v Žavljah in v Tržaškem zalivu ni in jih ne bo. Možnost sodelovanja Slovenije in Italije pri izgradnji NEK 2 je po mojem mnenju namreč ena od realnih alternativ, sploh ob upoštevanju silne investicije, ki jo drugi blok krške jedrske elektrarne 2 zahteva in ob dejstvu, da bomo z njeno izgradnjo presegli lastne potrebe po električni energiji in jo bomo lahko izvažali. Prav ob tem dejstvu bi bilo škoda, da ne bi z Italijo poskusili postaviti energetsko zavezništvo in ne tekmovanje, kjer bi Slovenija iztržila prekinitev načrtovanja plinskih terminalov v Severnem Jadranu, Italija pa energetsko varnost, katero si želi. Poleg tega bi na takšen način dobili pomembnega zaveznika ob pričakovanem nasprotovanju Avstrije gradnji NEK 2 in hkrati utišali čedalje bolj glasne zamisli o lastni italijanski jedrski elektrarni v Tržiču pri Trstu, le nekaj deset kilometrov zračne linije od meje s Slovenijo.