Zelo žalostno je bilo opazovati nasilni razvoj današnjih študentskih demonstracij. Odločitev za shod sem razumel kot želja študentov, da glasneje opozorijo na nasprotovanje konceptu malega dela, za katerega tudi sam mislim, da ga je potrebno še izboljšati. Žal pa se je tisto, kar bi moral biti vrhunec študentske zahteve po večjem dialogu sprevrglo v vrhunec nasilja, katerega od osamosvojitve Slovenije še ni bilo. Današnje demonstracije pomenijo študentski „strel v koleno”, saj kako bo, po vsem tem izbruhu nasilja, še mogoče resno jemati zahteve po nadaljnjem dialogu?

Včeraj smo lahko poslušali tri slovenske modrece, prof. Franceta Bučarja, prof. Tineta Hribarja in Borisa Pahorja. Priznam, da sem z nekoliko presenečenja izvedel, da sem del skupnosti mentalno zaostalih ljudi, ker podpiram arbitražni sporazum.

Morda se trojica Bučar / Hribar / Pahor ni zavedala, da je z oceno, da podpora arbitražnemu sporazumu pomeni mentalno zaostalost, kot tako označila velik del slovenske javnosti, morda (to bomo videli na referendumu) celo večino. Najverjetneje pa sem motim, ker sem mentalno zaostal.

Morda se tudi ni zavedala, da je nastopila podobno kot italijanski premier Silvio Berlusconi, ko je izjavil, da kdor voli levico je k... no, uporabil je pač barvit metaforičen izraz. Ampak najverjetneje se motim, ker sem mentalno zaostal.

Trojica je izjavila, da arbitražni sporazum ne zagotavlja stika Slovenije z odprtim morjem. Besedilo sporazuma pa govori prav obratno, saj izrecno določa, da mora arbitražno sodišče določiti „stik Slovenije z odprtim morjem”. Ampak najverjetneje se motim, ker sem mentalno zaostal.

Izjavila je tudi, da je sporazum slab za Slovenijo. V njegovem besedilu pa berem, da se pri določitvi meje na morju uporablja, poleg mednarodnega prava, tudi načelo pravičnosti, na kar je Slovenija cel čas vztrajala, Hrvaška pa tega do zadnjega trenutka ni želela sprejeti. Berem tudi, da lahko s tem sporazumom na način, ki Sloveniji zagotavlja stik njenega ozemlja z mednarodnimi vodami, rešimo dvajsetletno vprašanje meje in tako odpremo novo poglavje v odnosih z našo južno sosedo. Njen vstop v Evropsko unijo pa bo prinesel veliko prednosti tudi Sloveniji in predvsem slovenskim podjetjem, ki težko čakajo na trenutek, ko se jim bo moral odpreti tudi hrvaški trg. Ampak najverjetneje se motim, ker sem mentalno zaostal.

Šestega junija bom zaradi vsega navedenega z vso odgovornostjo in optimizmom v svetlo prihodnost naše države glasoval za razum in za arbitražni sporazum. Pa če bom zaradi tega opredeljen kot mentalno zaostal, bom na to ponosen.