Slovenija se že dlje časa pogaja s sosednjo Italijo glede (ne)postavitve dveh terminalom za utekočinjeni zemeljski plin v naši neposredni bližini, v Žavljah pri Trstu in na morju med Trstom in Gradežem.

Nedavni sestanek okoljskih ministrov dveh držav v Trstu je žal potrdil, da pogajanja doslej niso dala resnih sadov in da Italija še vedno resno računa na postavitev vsaj enega od dveh terminalov, tistega v Žavljah. Menim, da bi bil na tem srečanju odziv ministra za okolje in prostor dr. Roka Žarnića lahko odločnejši, predvsem glede na politično zavezo vlade, ki ji je pred časom naložil državni zbor ob sprejetju Resolucije o Strategiji za Jadran. V Resoluciji namreč piše: „Državni zbor iz okoljskih, varnostnih, prometnih in družbenih razlogov nasprotuje namestitvi terminalov za utekočinjeni zemeljski plin ob slovenskih teritorialnih vodah in v širšem Tržaškem zalivu, enako spoštovanje omenjenih kriterijev pa pričakuje tudi od ostalih držav jadranskega bazena, zato vladi nalaga, da pri oblikovanju Strategije iz četrtega poglavja takšno stališče jasno zagovarja. Republika Slovenija mora v skladu z veljavnimi mednarodnimi konvencijami ter dokumenti Evropske unije jasno in nedvoumno predstaviti in zastopati interese zaščite okolja in varnosti na območju Severnega Jadrana in to vključiti v proces oblikovanja Strategije iz četrtega poglavja.”, zato Vladi predlagam, da nadaljuje s pripravo tožbe na Sodišču Evropskih skupnosti, s katero naj se poskusi ustaviti postavitev plinskega terminala na okoljsko tako občutljivem območju. Obenem naj tudi preuči možnosti, da se kot stranka vključi v uresničevanje prostorskega načrta za pristanišče v Trstu (piano regolatore) in tako pridobi možnost, da vpliva na način, kako bo ta načrt postal realnost.

Hkrati menim, da bi morala Slovenija poiskati alternative, s katerimi bi sosednjo državo, preko nadaljnjih pogajanj, prepričala v drugačne energetske rešitve, s katerimi bi nadomestili potrebo, ki jo izraža v nameri izgradnje plinskih terminalov. Zato Vladi predlagam naj preuči možnosti, da se Italijo povabi k sodelovanju pri izgradnji Nuklearne elektrarne Krško 2, seveda pod pogojem, da plinskih terminalov v Žavljah in v Tržaškem zalivu ni in jih ne bo. Možnost sodelovanja Slovenije in Italije pri izgradnji NEK 2 je po mojem mnenju namreč ena od realnih alternativ, sploh ob upoštevanju silne investicije, ki jo drugi blok krške jedrske elektrarne 2 zahteva in ob dejstvu, da bomo z njeno izgradnjo presegli lastne potrebe po električni energiji in jo bomo lahko izvažali. Prav ob tem dejstvu bi bilo škoda, da ne bi z Italijo poskusili postaviti energetsko zavezništvo in ne tekmovanje, kjer bi Slovenija iztržila prekinitev načrtovanja plinskih terminalov v Severnem Jadranu, Italija pa energetsko varnost, katero si želi. Poleg tega bi na takšen način dobili pomembnega zaveznika ob pričakovanem nasprotovanju Avstrije gradnji NEK 2 in hkrati utišali čedalje bolj glasne zamisli o lastni italijanski jedrski elektrarni v Tržiču pri Trstu, le nekaj deset kilometrov zračne linije od meje s Slovenijo.

Komentar-jev

Ime *
ChronoComments by Joomla Professional Solutions

Pošlji komentar